Če že ne Unbound, pa vsaj Rebound

1. junija je v Ameriki potekala najprestižnejša gravel dirka na svetu: Unbound. Ta je zopet privabila gravel kolesarje z vsega sveta, ki so se lahko pomerili na različno dolgih trasah. Najpomembnejša je bila 200 milj dolga trasa, kjer sta med drugim nastopila tudi Matej Mohorič in Matevž Govekar. Ker je število štartnih mest na dirki omejeno (poleg tega udeležba na dirki pomeni tudi ogromen strošek), istočasno poteka dogodek Rebound, ki povezuje gravel navdušence po vsem svetu. Sodeluje lahko vsak: sam si izpred domačega praga načrtuje traso, ki je dolga toliko, kot katera izmed tras Unbound. Nato jo sam ali še raje, v družbi, odvozi. Seveda izziv ne bi bil pravi, če se ne bi odločila ravno za 200 milj. Toliko v enem dnevu nisem prevozila niti po asfaltu … Bo šel Gregor zraven, on je v ultra izzivih že bolj domač 😊.
 

Zamudila na štart

Dan se je začel zgodaj: budilka ob 5.00, zajtrk in priprava na štart, ki naj bi bil ob 6.00 – kot na slavni dirki Unbound. No ja, z Gregorjem sva na »štart« zamudila in pustolovščino začela ob 6.17. Še dobro, da ne gre za pravo dirko! Zadnjih nekaj dni je bilo vreme precej slabo, dež je padal celo ponoči, do jutra pa je ravno ponehal. Vremenska napoved za 1. junij je na srečo kazala dobro, a kaj ko so luže na cestah ostale, veliko poti pa se je spremenilo v blatno močvirje. Prvotni plan je bil gravelanje ob Savi skoraj do Zagreba in nato nazaj na Gorenjsko. Torej precej nepoznanega terena, kjer te lahko čaka lep makadam ali pa neprevozno blato in zaraščene poti. Ko sva po nekaj kilometrih prvič zapeljala z asfalta na makadam, je vse skupaj izgledalo bolj misija nemogoče. Luža ob luži, blato, najina hitrost pa kljub ravnini bližje 10 kot 20 kilometrov na uro. Tako ne bova prišla nikamor!
 

Vsak kilometer je postajal lepši

Zgodnja ura in nedavno deževje sta prinesla precej nizke temperature. Vseeno je bil poseben užitek kolesariti tako zgodaj, ko so ceste prazne in ljudi še ni zunaj. Počasi se je le segrelo, tudi trasa je po klavrnem začetku postala prav lepa. Veliko kolesarskih poti in lepega makadama sta prinesla tudi višjo hitrost. Mogoče bo podvig celo uspešen!

Sprememba trase

Trasa, ki sem jo predvidela za Rebound je bila dolga nekaj čez 330 kilometrov, torej 10 kilometrov več, kot bi si v idealnem primeru želela. Razlog: da bi šla proti Zagrebu po enem, nazaj pa po drugem bregu Save. To pomeni, da je reko nekje treba prečkati, mostov pa pred Zagrebom ni veliko. Ko sva med vožnjo preračunavala, koliko kilometrov še imava, kakšne so še možnosti za prečkanje reke … sva prišla na idejo, da spremeniva cilj. Tako ali tako do centra Zagreba ne bi uspela priti, pojdiva raje do našega gravelarja Adama Jordana! Rebound smo nameravali skupaj odvoziti vsi trije, a je bil Adam potem zaradi poškodbe prikovan na trenažer.


 

Počitek in druženje na polovici dneva

Res sva nadaljevala pot do Kostanjevice, si vzela nekaj pavze, Adam pa je poskrbel, da nisva bila žejna. Pa še mojo verigo smo namazali, ker je že glasno cvilila. Da bi se domov vrnila še pred temo, sva se poslovila in se odpravila nazaj.
 

Končala pred temo

Namesto po najbolj direktni poti, sva nekaj časa dobesedno krožila po Dolenjski in se izogibala ploham. Pot nazaj je bila nekoliko daljša, ne zaradi kilometrov, ampak utrujenosti. Nova trasa pa je bila krajša, zato sva na koncu okrog Šenčurja naredila še nekaj krajših krogov po gravelu, da nabereva tistih 200 milj. Domov sva se vrnila ravno ob mraku, utrujena, a kljub temu ne uničena – za takšno razdaljo pravzaprav presenetljivo dobro. Povzetek dneva: 323 kilometrov, 13 h 17 min vožnje in en lep dan 😊.

Odvozila in zapisala: Tjaša Sušnik
Link na Strava aktivnost: https://www.strava.com/activities/11550506321?