Peskamo: Dust Lust v lastni režiji

Se še kdo strinja, da je gravel dogodkov v Sloveniji preprosto premalo? Na žalost je letošnji Human Fish Gravel odpadel oziroma je prestavljen na pomlad 2025. To pomeni, da je za letos gravel sezona v Sloveniji zaključena. No, če ni več organiziranih dogodkov, to še ne pomeni, da ne moreš sam odpeljati kake epske ture po makadamu. Sama sem se odločila za traso Dust Lust – dogodka, ki je potekal vsako jesen med leti 2015 in 2018.
 

Za petek je bila torej v planu 170-kilometrska trasa, ker sem nekoliko spremenila izhodišče, je na koncu naneslo skoraj 180 kilometrov. Dan na prvi pogled ni bil preveč privlačen za gravelanje: oblačno vreme, vsake toliko malo dežja in tudi ne preveč obetavna napoved. A tudi na organiziranih dogodkih datuma ne izbiraš glede na vreme! Sem pač vzela dežni anorak, nepremočljive galoše in blatnike Musguard. Še en nasvet pri uporabi blatnikov: pri nameščanju poglej napise na blatnikih, kam moraš kaj zapogniti. Če si trmast in delaš na pamet, se ti potem pri zapenjanju trakcev vse skupaj ne izide (iz lastnih izkušenj), če upoštevaš napise, je vse skupaj res enostavno.
 

Najprej nekaj prebijanja čez ljubljanske semaforje, nato pa res lepa trasa: zelo malo asfalta in zelo lep makadam. Najprej ravnina za ogrevanje po Barju, sledil je prvi (in najdaljši) vzpon na Krim in Rakitno. Nadaljevala sem proti Cerknici in neposredno ob Cerkniškem jezeru. Pot je prečkala še krajinski park Rakov Škocjan in nadaljevala do Logatca ter preko Vrhnike nazaj v Ljubljano. Le dva vzpona sta bila nekoliko daljša, vse ostalo pa valovit teren v naravi, stran od prometnih cest. Del trase je potekal tudi po območju medveda, a bližnjega srečanja (na srečo) nisem imela.
 

Priporočam vsem, ki si ne želijo tehnično zahtevne trase in strmih vzponov. Če je 170 kilometrov preveč, lahko traso skrajšaš ali pa jo prevoziš v več etapah. Vsak del namreč poteka po katerem od naravnih biserov Slovenije in je kot tak vreden ogleda oziroma vožnje. Veliko udeležencev dogodka Dust Lust je traso takrat prevozilo s ciklokros kolesi – tudi to se da. Lepa podlaga mi je omogočala tudi nekoliko višje hitrosti, mi je pa pot nekoliko oteževal veter. Ni bila dirka, a vseeno sem želela zaključiti čim prej, po možnosti pred temo … In časa nisem imela na pretek: začela sem malo po deseti uri, sončni zahod 27. septembra pa je v Ljubljani ob 18.49. Na traso sem se podala sama, zato tudi koriščenje zavetrja ni bila opcija. No, na koncu sem pravočasno zaključila in tudi vreme se je precej izkazalo. Le dvakrat je zares začelo padati in še to le za nekaj minut. Za dolgo in hitro vožnjo skoraj boljše razmere kot poleti v vročini.
 

Odvozila in zapisala: Tjaša Sušnik
Strava: https://www.strava.com/activities/12517196062